V daljni deželi, kjer se mavrice končajo v cvetočih travnikih in kjer potočki pojejo uspavanke, je ležala vasica Zeleni Kot. Tam so živeli veseli in pridni prebivalci – miške, ježki, veverice, lisice in celo čarobna Zelena Vila, ki je skrbela, da je bila narava vedno čista in polna življenja.

Vsak je poznal pravilo:
Papir v moder zabojnik.
Plastiko v rumeni.
Steklo v zelenega.
Ostanke hrane v rjavega.

Vse je bilo v popolnem ravnotežju – dokler se nekega dne ni v vasico priselil Smrček Razmetko, majhen, smešen palček z ogromnim klobukom in še večjo malomarnostjo.

Smrček je bil sicer prijazen, a popolnoma nezainteresiran za red. “Papir, plastika, steklo? Eh, vse je isto!” je rekel, ko je odvrgel prazno pločevinko v grmovje. Ko je pojedel sendvič, je ovitek pustil na poti. In ko je zamenjal baterije v svetilki, jih je brez skrbi vrgel kar v potok.

Vasica je postajala vse bolj umazana. Živali so začele zbolevati, rože so venile, metuljev skoraj ni bilo več. Potoček, ki je nekoč žuborel, je zdaj tiho ždel, poln plastičnih vrečk in ostankov hrane.

“To je delo Razmetka!” so se jezile živali.
“Če ne bomo ukrepali, bo narava umrla,” je rekla sovica Knjigica, ki je vse vedela.

Tisto noč je iz smeti, ki so se nabirale, vstal Zmedko, zloben duh zmešnjave. Imel je telo iz zmečkanih vrečk, oči iz pokrovčkov in dih, ki je smrdel po gnilem krompirju.

“Zmešnjavo ljubim! Ne ločujte, naj bo vse skupaj! Hrana in plastika, papir in steklo – naj bo KAOS!” je tulil.

Zelena Vila, ki je čutila bolečino narave, je takoj ukrepala.

“Smrček Razmetko,” je rekla strogo, “tvoja malomarnost je prebudila Zmedka. Sam si ga ustvaril. Zdaj ga moraš ti tudi ustaviti.”

“J-jaz?” je zajecljal Smrček.

“Da. Imaš sedem dni, da ločiš vso zmešnjavo, razvrstiš jo v prave zabojnike in naučiš, zakaj je to pomembno. Če ti uspe, bo Zmedko izginil in narava bo znova zadihala. Če pa ne…”

“…bo Zmedko za vedno ostal in požrl še zadnji list!”

Smrček se je ustrašil, a globoko v sebi je začutil odgovornost. S pomočjo sovice Knjigice in ježka Edija je začel:

• Ločevati papir od plastike.
• Učiti se, kaj je biološko in kaj ni.
• Iz odpadkov ustvarjati nove stvari – hotel za žuželke iz pločevink, rožice iz plastenk, umetnine iz starega papirja.
• Postavljati zabojnike z barvami in znaki, da so jih razumeli tudi najmlajši zajčki.

Vsak dan je bilo smeti manj. Gora zmešnjave se je manjšala. Potoček je znova zažuborel.

In Zmedko… se je začel krčiti.

“NEEEE! Ne maram čistoče!” je kričal, ko se je začel topiti. Zadnji dan, ko je Smrček učil skupino veveric, kako pravilno ločujemo baterije, je Zmedko izginil v oblak barvnih mehurčkov.

Zelena Vila se je nasmehnila. “Smrček, postal si pravi Varuh zabojnikov.”

Od takrat naprej je bil Smrček Razmetko znan kot Smrček Redko, tisti, ki je v vasi uvedel red, barve in čistočo.

V Zelenem Kotu so postavili velik pano:

???? Ločuj s srcem. Smeti niso smeti – so nova priložnost.

In kadar kdo pozabi, kam gre steklen kozarec, le pogleda v nebo – kjer na oblačku sedi Smrček s klobukom in vpraša:
“Zeleni, rumeni, modri ali rjavi?”

Teja Gorše

The post Smrček Razmetko in Skrivnost štirih zabojnikov appeared first on VegiLandija.