Stročnice so bogate s hranili in cenovno dostopne. Štejemo jih med živila z manj maščobami in med pomembne vire beljakovin, vlaknin, vitaminov skupine B in mineralov. Na vsebnost mineralov vplivajo poleg vrste stročnice tudi različni zunanji dejavniki. Na podlagi več raziskav lahko stročnice štejemo med dobre vire mineralov. Stročnice so vsestransko uporabna vrtnina, saj iz njih lahko pripravljamo cel spekter jedi. (Oglejte si recepte). Stročnice zaradi njihove hranilne sestave vključujemo v skupino beljakovinskih živil, zato so primerne tudi kot zamenjava beljakovinskih živil živalskega izvora pri vegetarijanstsvu in podobnih alternativnih načinih prehranjevanja.
kuhanje stročnic
Fižol, bob, grah, leča, čičerika, soja,… Stročnice se v obroke pogosto vključujejo, zaradi koristne hranilne sestave in kot cenejši vir beljakovin. Vendar pa vsebujejo tudi sestavine, ki izkoristljivost hranil lahko zmanjšajo: inhibitorji proteinaze, lektini, rafinoza, saponini, polifenoli in fitati (fitinska kislina). Namakanje stročnic v vodi, kalitev, kuhanje in fermentacija pa spodbudijo razgradnjo fitinske kisline, ravno tako zaradi termične obdelave postanejo hranila v stročnicah za človeški organizem dostopnejša. Ta proces namreč zmanjša vsebnost omenjenih zavirajočih sestavin in s tem poveča razpoložljivost hranil v stročnicah za naš prebavni trakt.
Vpliv kuhanja na vsebnost cinka in železa v fižolu
V eni novejših študij so raziskali, koliko obeh mineralov se ohrani v zrnih fižola po običajnem kuhanju in koliko po kuhanju pod tlakom, brez predhodnega namakanja in z namakanjem v vodi za 16 ur. Analizirali so tudi vsebnost cinka in železa v vodi, v kateri se je fižol kuhal.
Pri poskusu se je izkazalo, da se je vsebnost cinka v zrnih fižola v povprečju zadovoljivo ohranila, ne glede na način kuhanja (pod tlakom ali brez) ter z ali brez predhodnega namakanja. Se je pa občutneje zmanjšala vsebnost železa v zrnih, zaradi predhodnega namakanja zrn in nato kuhanja pod tlakom, v vodi po kuhanju pa je bila vsebnost železa večja kot pri običajnem postopku in brez namakanja. Ker se torej nekateri minerali pri hidrotermični obdelavi v večji meri izločijo v vodo, kjer se fižol kuha, se priporoča to vodo uporabiti pri nadaljnji pripravi obrokov (fižolova juha).